Aja, pa da ne pozabim, da me skoraj niso pustili čez mejo, ker smo v totalni naglici in premetavanju robe, kot da nas je 100… izgubili mojo osebno izkaznico.
Še dobro, da obstajajo dobri ljudje in socialna omrežja, ki so igrala ključno vlogo, da me je izgubljena kartica našla.
Kljub vsemu smo prispeli varno domov, kjer me pričaka še novica, da je moj bratranec izgubil bitko z boleznijo.:(
Nimam pojma kako si to vse pojasniti, niti me iskreno ne zanima. Nisem nagnena k premljevanju in preveč analiziranju preteklih dogodkov, ampak raje poiščem “nauk zgodbe” in se posvetim razmišljanju kako me lahko ta izkušnja še ojača!
Mislim, da se vsake toliko časa nekdo tam zgoraj odloči, da bo malo preizkušal, če smo resni z svojimi namerami in življenjsko vizijo, preverja, če je še vedno zadaj pravi ZAKAJ in predvsem, da nas spomni za koliko stvari smo v resnici lahko hvaležni.
Ko nehamo gledati površinsko, iskati materialno zadovoljstvo, se pokažejo tisti drobni zakladi in razlogi našega obstoja tukaj in zdaj.
Ko ti življenje tako zagode, se spomniš, da največ šteje ZDRAVJE, LJUBEZEN, MED SEBOJNA POMOC, “NEVER GIVE UP” ODNOS in pa SVOBODA ODLOČANJA kam boš dal fokus: na pozitivno ali negativno?