OMG, kako težko se vedno spravim v tekaške copate!
Vsako poletje ista zgodba in isto vprašanje: Zakaj mi je tako težko, ko pa vem, da mi daje izjemne rezultate? Vsakič, ko samo pomislim na bolečino nog, tisti občutek “kaj mi je tega treba”, fizično utrujenost in kot da to še ni dovolj – mi moje misli čisto nič ne služijo, ko mi šepetajo: itak nisi za to, bolje da kar nehaš, ufff veš koliko dela te še čaka, si čisto na dnu z fizično pripravljenostjo, uuuu a vidiš tistega tekača, kako je hiter, v precej boljši formi , ti se pa vlečeš kot kak polžek, pa še tako neresna zgledaš, ko enkrat greš potem pa spet dooollllgooo nič od tebe! In še kar nadaljuje – moj ego namreč; “O ja draga moja bo treba vztrajati, od enkratnega teka ne bo nič. Vsakič znova se boš soočala s tem strahom, cmokom v trebuhu – da nisi dovolj pripravljena, dovolj dobra in da itak nimaš moči, da bi nadaljevala, ko boš padla na najnižjo točko!”
