Bila vedno v bližini, ko so bili prepiri in stala med obema staršema – videla sem samo en cilj – zaščiti mamo!
To vlogo sem nezavedno vlekla tudi v svoje odraslo življenje. Ko sem na vsakem koraku poskušala rešiti in zaščiti ljudi – tudi pred samim seboj! Vedno in povsod sem ob nastanku problema skočila z rešitvijo in se osebno zelo predala – tako čustveno kot fizično, da je do te rešitve dejansko tudi prišlo.
Z leti sem spoznala, da rešujem bitke, ki sploh niso moje… Da poskušam biti SUPERWOMAN -ne da bi me zato sploh kdo prosil. Vso to prevzemanje strahov in skrbi drugih, ki so dopolnili še moje osebne strahove… me je odpeljalo do izgorelosti. Do nepotrpežljivosti, do jeze in zamere drugim ljudem, do razočarjanja nad seboj in vse do dramatiziranja skoraj vsake življenjske situacije, ki me je obiskala.
Šele ko sem spoznala, da nosim s seboj omejujoče prepričanje: JAZ SEM ODGOVORNA ZA TO, DA JE VSE TAKO KOT MORA BITI ….sem lahko naredila premik v svoji glavi.
Spoznala sem, da sem ODGOVORNA SAMO ZASE in za preživetje svojih OTROK!
Vse ostalo je drama drugih ljudi! Moramo se zavedati, da za marsikaj na tem svetu nimamo nikakršnega vpliva – lahko sicer pomagaš gasiti požare drugih ljudi- ampak, če si oni še kar naprej mečejo vžigalice na suho drevje – to postane njihova ODGOVORNOST!
In to nima nič opraviti s teboj!
Danes zase vem, da sem vizionarka in da je to moja moč, ki jo koristim tudi pri poslu. Dolgo tega sploh nisem prepoznala in mi je bolj škodilo kot koristilo saj sem poskušala ljudem pomagati z mojimi idejami. Igrala sem namreč še vedno vlogo “REŠITELJA”. Težko sem se temu uprla saj sem videla kaj lahko posameznik vse doseže. Intuitivno zaznam človeka, vidim kaj nosi znotraj sebe in ko mi še pove kakšne so namere…se mi zelo hitro zariše pot po kateri bi lahko šel, da ta svoj cilj tudi doseže. Sem precej strateški človek in vidim večje zgodbe, kot si jih posameznik ponavadi upa sanjati.
Zame pa so sanje vse!
To daje življenju barve – tako nastane mavrica!
Zavedam se, da je to moj dar, ampak če ga ne znaš pravilno uporabljati je lahko tudi breme! In to se je zgodilo tudi meni. Ljudje niso bili pripravljeni na to mojo vizionarstvo, vse kar sem jim predala na pladnju je bilo preveč za prežvečit. To so bile moje rešitve, ki sem jih videla za njih. Čeprav so se jim velikokrat zdele odlične ali pa vsaj logične. Enostavno ni prineslo dobrih rezultatov, ker (še) niso bili energetsko usklajeni z njimi.
Jaz pa sem ostala z zelo grenkim priokusom. Želim pomagati, pa ne morem. Z leti sem ugotovila, da mora biti človek pripravljen na spremembo, na naslednji korak – predno ga naredi.
Včasih hitro ni najbolje!
Kočno sem dojela in končno sem vlogo Rešitelja opustila.
Danes zato raje kot podajanja rešitev, pridržim človeku ogledalo, da sam uvidi svojo pot. Ker se vedno najde in obstaja v vsakemu izmed nas. Samo odločiti se moramo, da jo želimo videti.
“Ljudje smo sposobni narediti transformacijo v relativno hitrem času, če se za to le ODLOČIMO!”
Mojca Korelc
Katero dramo pa ti rešuješ in živiš? Svojo ali od nekoga drugega?
Zapomni si samo eno stvar : Tvoje življenje – tvoja odgovornost!
Objem,
Mojca